Home / Življenje Marie Montessori

 

Metoda Montessori se imenuje po Marii Montessori (1870–1952), italijanski zdravnici in borki za pravice žensk in otrok, ki je svoje poklicno delo in raziskovanje začela kot asistentka na univerzitetni psihiatrični kliniki v Rimu. Svoje prve izkušnje je pridobivala s »prizadetimi« otroki, ki so bili praktično izključeni iz družbe in zaprti v psihiatričnih bolnišnicah skupaj z duševno bolnimi odraslimi. Z izobraževanjem teh otrok se v njenem času v Italiji ni ukvarjal nihče. Ko jih je videla, kako se na tleh v prahu igrajo z drobtinicami kruha, se je odločila, da se bo borila za njihovo pravico do edukacije. Že leta 1898 je na pedagoškem kongresu v Torinu opozorila, da je vprašanje »prizadetih« bolj pedagoške narave kot medicinske. Naslednje leto so v Italiji ustanovili » Nacionalno združenje za zaščito prizadetih otrok«, Marii Montessori pa so ponudili vodenje tečajev za učiteljice. V veliko pomoč pri delu so ji bila spoznanja in metode, ki sta jih uporabljala že francoska zdravnika Itard in Seguin. Tečaji so prerasli v učiteljišče (Scuola Magistrale ortofrenica), kateremu so priključili tudi razred »prizadetih otrok«. Te otroke je dve leti od jutra do večera poučevala tudi Maria Montessori in jih uspela opismeniti. Sama je poudarjala, da sta bili ti dve leti njen prvi in pravi naziv iz pedagogike. Prav delo s temi otroki jo je prepričalo, da bi se s podobnimi metodami tudi zdravi otroci lahko neverjetno razvijali in se z lahkoto učili novih stvari.

Priložnost za delo z »normalnimi« otroki je dobila leta 1907, ko so ji ponudili vodenje vrtca za predšolske otroke v enem najrevnejših predelov Rima – San Lorenzu.

Pedagoški koncept, ki ga je predlagala Maria Montessori pred skoraj sto leti in ga je sama poimenovala »pomoč naravnemu razvoju otroka«, je mnogo več kot samo metodološko-didaktični model. Na teoretski ravni namreč združuje vsa najmodernejša spoznanja o kognitivnem, socialnem, moralnem in čustvenem razvoju otroka. Otroka spremlja od prvega dne življenja, prek različnih razvojnih faz, ki jih poimenuje »občutljiva obdobja«, do zrelosti, kjer se odpira vizija o novem človeku, človeku, ki bo sposoben zgraditi mir na svetu in bo živel v harmoniji s sabo, družbo in naravo.